z mediji in novinarji v sloveniji in njihovim kolektivnim in posamiÄnim odnosom do bralcev in okolja je marsikaj narobe, ampak danes me je zbodla na videz najmanj pomembna bodica. morda se bo kdo strinjal da odseva Å¡irÅ¡e težave.
v sobotni prilogi Dela sem se razveselil Älanka o Leonardovih veÄnih ženskah. razveselil iz dveh razlogov – ker je tema razstave zares zelo zanimiva, in ker imam to sreÄo da se obÄasno znajdem v Londonu in si vedno z veseljem vzamem kako uro za obisk kake galerije.
žal sem bil ustrezno razoÄaran že po prvem stavku. Älanek se zaÄne z besedami:
pravijo da je bila to razstava tisoÄletja. vrste pred londonsko nacionalno galerijo so bile, kljub mrazu, vsak dan neskonÄno dolge.
vir:Â delo
vse je jasno, razstava je že zakljuÄena, priložnost zamujena.
uredniÅ¡tvo ali novinar, ali oboji, paÄ domnevajo da piÅ¡ejo za bralce v dolini Å¡entflorjanski, in da je njihova naloga fascinirati z nedostopnim, ne pa obveÅ¡Äati o priložnostih. Slovenski bralec se lahko zgolj naslaja nad izbranima dvema reprodukcijama in sanja o ‘resniÄnem svetu’.
Äe bi Älanek pisal o finanÄni krizi bi naÅ¡teval podatke brez konteksta, zato da bi ‘nedostopnost’ zamaskiral v ‘nerazumljivost’; Äe bi pisal o uspehih bi govoril o tujih podjetjih; konÄno sporoÄilo je vedno: “itak se niÄ ne da spremeniti, pa tudi Äe bi se dalo itak ne boste niÄ spremenili.”
zavedam se da sem izbral izjemno nepomemben primer za to poanto, ampak ravno zaradi svoje benignosti je najbolj iskren.
Related articles
- Flower Power – photo exhibition (borutpeterlin.wordpress.com)